ponedeljek, 16. december 2013

Kokosovčki

Pred nekaj tedni ...eeemmmm... ok, nekaj meseci, sem v trgovini kupila neke kokosove piškote. Bili so v vrečici in še vsak posebej lepo zapakirani. Pregrešno dobri. Dokaj dragi, glede na to kako hitro smo (beri sem) jih zmazala. Dalo mi je mislit, ... nič kaj komplicirano jih ne bi bilo naredit. In končno sem se lotila. Piškoti so bili iz kokos-beljakove mase, pod kupčki je bil vafelj premazan z neko po rumu dišečo kremo in s spodnjim delom pomočenim v čokolado. "Nič lažjega in odpujsala sem v kuhinjo."


1. Spečemo kokosove piškote - kupčke.
Masa za približno 100 kupčkov premera približno 3 cm:
6 beljakov,
450 g kokosove moke,
300 g sladkorja,
2 žlici limoninega soka ali ruma

Stepemo beljake, v trd sneg vmešamo sladkor nato pa še kokos in limonin sok. Maso damo v vrečko za brizganje in nabrizgamo kupčke premera približno 3 cm. Med pečenjem masa ne naraste, zato med njimi ni potrebno puščati veliko prostora. (Jaz sem vrečko za brizganje uporabila brez kakršnega koli nastavka, saj se je z vsakim mašila odprtina zaradi kokosa. Nabrizgala sem kupčke - pri tem sem si pomagala z jedilnim nožem, da sem nabrizgan kupček "odrezala" od odprtine vrečke. Masa je preveč gosta, da bi se pri tako veliki odprtini sama odtrgala od vrečice.)
Kupčke pečemo pri 150 do 180 stopinjah, da spodnji rob lepo porjavi (približno 10 minut). Vroče kupčke pustimo nekaj minut na pladnju, da se rahlo ohladijo in potrdijo. Zložimo jih na ravno površino.

 

2. Pripravimo podstavke iz oblata
Z malim modelčkom v obliki rože (ali kroga), ki ima premer približno enak premeru kokosovih kupčkov, izrežemo iz oblata "podstavke". Oblat obrnemo z večjimi utori navzgor, da se lepše reže. Za 100 piškotov zadostujeta dva oblata velikosti približno 40 x 25 cm.

 
3. Premažemo s kremo
Za kremo potrebujemo:
150 g margarine
30 g čokolade
tri žlice ruma
4 velike žlice mletega sladkorja

Čokolado in margarino nekoliko zmehčamo v mikrovalovni pečici. Dodamo rum in sladkor ter z mešalnikom zmešamo v rahlo kremo. Kremo zložimo v vrečko, ki ji odrežemo konico. Kremo nabrizgamo na sredino rožič iz oblata. (Najprej nabrizgamo enega in na kremo potisnemo kokosov kupček, da preverimo, če je količina nabrizgane kreme uredu.) Kokosove kupčke poveznemo na premazane oblate :) Kakšni beli vojački.

 
 
 
 
 
4. Potopimo v čokolado
Potrebujemo približno 200 g mlečne čokolade in 100 g jedilne. Nekaj žlic olja. Vse skupaj v skodelici stopimo izmenično z vmesnim mešanjem v mikrovalovni ali pa nad parno kopeljo. Čokolada naj ne bo preveč vroča in tekoča, ko pričnemo s pomakanjem piškotov. Tako se bo na piškot prijelo več čokolade (njamiii) in se le ta ne bo preveč cedila in odtekala.
Piškote s spodnjim delom potopimo v čokolado. Rahlo jih odcedimo in odložimo na peki papir. Damo jih na hladno da se čokolada strdi. Pobremo jih iz peki papirja ...

 
 
 
 
 

... in se sladkamo:) zelo so dobri, vsaj toliko kot kupljeni;) 






nedelja, 08. september 2013

Na fronti s "tabelimi"

Jutro. Pozno poletno sonce je sušilo meglice. Krasno. Sveže.
Gobarski nemir, ki sem ga posvojila od kar živim na Dolenjskem, me je vabil v gozd.
Parkiram. Se zapodim na "bojno polje". Pet minut nič. Potem pa sem se začela spotikati ob padle borce, ki niso preživeli. Nekateri so se zlomili čakajoč na rešitelja. Drugi dobesedno padli zaradi bojnih ran - lukenj skozi prsa sluzastega sovražnika. Le tisti ta beli, ki so še bili pri močeh, so bili rešeni v mojo košaro.
Na desetine jih je vzela noč, dva ducata sem odpeljala v spa Koritnik. Na slano kopel. Na masko z domačim jajcem in krušnimi drobtinami. Na koncu pa še na oljni džakuzi.
...takšen je bil izid današnje noči na bojnem polju pod Korinjem, kjer so ta'beli danes zgubili bitko...tako ali drugače:-)

četrtek, 05. september 2013

Vabilo na krst ali vrnitev na blog

Pred dnevi mi je znanka na fb-ju iz takšnih in drugačnih razlogov komentirala, da upa da še pišem blog. Pa sem se malo zamislila in obrisala prah iz njega. Evo me:)
Moj blog je na daljšem porodniškem dopustu, iz enega dopusta je skočil kar na drugega. Na prvem je bil aktiven. Mislila sm, da moram dopust izkoristiti za vse aktivnosti, ki mi pridejo na pamet. Ustvarjat in obrnit svet na glavo... Pri drugi pupiki pa sem se umirila in se hote ali ne več časa posvečam materinstvu. V bistvu hote. Ugotovila sem, da se staram, da čas teče prehitro in da nektere stvari lahko počakajo, nekatere pa počakajo tudi če bi želeli da ne bi. Punce so pridne in bi načeloma lahko blogala. Pa pač ne ;) Dvoletnica bi lahko šla v vrtec, pa jo imam raje doma. Je bolj živahno. Lučka s svojimi 4 meseci je itak polh, ki večino časa spi - kadar ni priklopljena na ziziko:) Najstnica pa ... je v svojem svetu, ki ga itak nihče ne šteka. Zdajle vse spijo in namesto, da bi spala še sama, poskušam obrazložit, zakaj sem mrknila in čemu se poskušam vrnit. Pa saj ni pomembno...bi predolgo trajalo. Moj svet se trenutno vrti okrog treh punc, moža in hiše, ki postaja dom ... pospravljeno nimamo že dolgo časa (ker mi zmanjkuje časa :D), zanemarjam viledo, sesalec, likalnik in občasno celo moža ;) Na sebe sem itak že pozabila. Skuham skoraj vsak dan. Večino časa se veselim selitve, kjer bo tudi čas (kao) in prostor (o to pa bo ja!) za ustvarjanje. V kozmetični salon poskušam vrata poiskat vsaj na dva meseca, da se prepričam, da še ne spadam med medvede. Naštevala bi lahko še in še ...

V glavnem ... Ker nimam časa (kot ga nimate tudi vsi ostali - pa ta čas je res čudna reč, ki vsem nekam uhaja...) sem tudi vabila za krst naše male Lučke naredila ekspresno. Po njenem rojstvu itak nisem imela časa in nisem nikomur poslala zahvale in njene fotke. Torej sem imela slabo vest a ne dovolj, da bi to popravila :))) dokler ni prišla priložnost in izziv - izdelaj vabilo za krst. Ne bodi ga len - fotografija, ki jo še vsem dolgujem bo istočasno povabilo na krst. dve muhi na en mah, ne potrebujem nobenih papirčkov, štampiljk in drugih pripomočkov. Bejbiko fotkam, seveda tik pred zdajci, ker nimam časa, pošljem v tisk, in rezultat je gotov v manj kot uri. A se vidi?! Ker je Lučka luštna, ni opazit mojega ne-truda in ne-izvirnosti pri izdelavi ;)

 


Vsi dobili lepo fotko. Vsi povabljeni na krst. Moja slaba vest pomirjena.

četrtek, 23. maj 2013

Akacijev sok

Lansko leto sem bila sama s puncama in nisem uspela igrat vloge nabiralke, letos pa je spet doma glava družine in mi priskoči na pomoč tudi pri takih bolj "babjih" rečeh. Včeraj smo se s tamalima puncama odpeljali pod Korinj in nabrali akacijevo cvetje. Poznate? Tisto belo v grozdih, ki diši že na daleč. No pa tudi za nabirat je daleč, ker so običajno akacije ob cestah, poteh in jih nihče ne obrezuje... tako da so veje zelo visoke. Brez moške pomoči meni na drevesih, za katera vem kje so, res ne bi uspelo;)

Skuhala sem sok oz. sirup, ki ga redčimo z vodo in pijemo hladnega, mrzlega, toplega, ... kakor nam paše. Lahko je tudi kot sladilo čaja:) zakaj pa ne ;)

Akacijev sok oz. sirup skuham enako kot vsakega drugega. Torej vedno naberem cvetje ali listje, odvisno od rastline...
Cvetje naberem pri LIPI, REGRATU, BEZGU in AKACIJI.
Liste oz. celo rastlino pa pri MELISI, METI in njima podobnih rastlinah.

Akacijev sirup

Potrebujemo (količino lahko zmanjšamo a ohranimo razmerje):
cvetje (1300 g)
vodo (4,5 l)
sladkor (4 kg)
citronsko kislino (50 g oz. 2 zavojčka ali po želji več, npr. 3 zavojčke kar znese 75 g)

7 steklenic (pri zgornjih količinah dobimo približno 7 l soka)


 

Naberemo cvetje (ki so v nekakšnih grozdih in se krasno smuka iz vejic).
Nabrala sem 1300 g cvetja,
to je zelo veliko, a kaj naj če je tako fino nabirat ...
... in imaš dva pridna pomočnika.

 Nabrano cvetje. Dišiiiiii ....

 Cvetje v vodi spremeni barvo. 

 Po 12 urah (ali največ po 24 urah) tekočino precedimo.
Na cedilo poveznemo zelo gosto gazo oz. filter (za kavomate).
Jaz uporabim Tosamino plenično podlogo (oz. krpico).
Cvetje ožamem med dlanmi, da iztisnem čim več vode.

 Tekočino, ki je rjavkasto obarvana, nalijemo v lonec in pričnemo segrevati.
Dodamo sladkor in med segrevanjem mešamo, da se sladkor stopi.

Med segrevanjem dodamo citronsko kislino. 
Jaz nastali sirup le močno segrejem, ne pa zavrem. 
Na gladini se naredijo penice, ki jih z žlico odstranim.

 Ko sirupu dodamo kislino spremeni barvo. 
Videti je kot čarovnija. 
Postane lepo rdečkaste barve. Nenavadno, saj je cvetje belo :)

Sirup nalijemo v čiste steklenice in še vroče zapremo. 

Pomembna je priprava steklenic. Res jih očistimo temeljito. Jaz oprane še mokre dam v hladno pečico, ki jo segrevam do 100 stopinj. Pustim 10 minut in sirup nalijem v vroče steklenice. Takoj pokrijem. 
Pri nas se sirup ne pokvari, (ker ga prej spijemo...) Včasih skuham veliko različnih okusov, ki sem jih naštela že zgoraj, tako da je v jeseni 20 l sirupa ali več. Zato vsega ne spijemo v enem letu, a se vseeno ne pokvari.
Doma me že malo kregajo, da morajo ves čas piti te moje "zvarke", zato bom letos naredila le akacijevega, ki je res najboljši... no mogoče še melisinega ... hihihi...

Na zdravje :)